Glasilo

Pogled skozi okno…

… je bil dovolj. Bele, lesketajoče se snežinke so padale v mrzlem, zimskem popoldnevu in se lepile na rdeče nosove, pisane kapice in šale razigranih otrok. Sosednji griči, vrtne rastline in zimzeleno vejevje je bilo odeto v belino.

Odprla sem okno. Za hip je zapihal mrzel veter in premrazil moj obraz. Slišala sem vrišč in krik razigranih otrok, ki so uživali v prvem snegu. Prvi sneg je tudi spoznanje, da se približuje konec leta, s tem tudi božični čas. Čas, ko se vsak poglobi vase. Ko vsak želi svojim bližnjim pokazati svojo naklonjenost in ljubezen z majhnimi pozornostmi. Ko čas preneha hiteti, ko se prenehajo vse vojne. Ko iz sveta izgine lakota. Ko se vsak mimoidoči ustavi in te z nasmehom na obrazu pozdravi. Poleg pozdrava doda še tisto besedo: »Vesel Božič!«

Poglobila sem se v svoje misli. V realnost me je spravila kepa, ki je priletela v sosednje okno. Nasmehnila sem se. Nisem imela razloga jeziti se, saj se v tem času nihče ne. Čeprav sem se malo zasanjala, odplavala v misli. V samo pozitivne misli. Resda se vse ne konča - zaradi božiča. Kljub vsemu nekaj od mojih sanj drži.

Božič je čas, ko lahko popravimo in se tudi zavedamo svojih napak. Poglabljanje vase je zagotovo stvar, ki spremeni naše misli. A kaj, ko bi še to izginilo, če bi Božič praznovali večkrat. Mar ne bi?

Zala Čanžek – Časl, 9.b

ZA BOŽIČ SI ŽELIM BITI NEVIDNA

 To leto imam za božič prav posebno idejo, tako "noro", da je nima nihče. Ja, ta božič si želim biti nevidna.

Zakaj? No, ja…

Imam super načrte, kaj početi. Lahko bi šla v kino in gledala filme do onemoglosti ali pa bila na zabavah in poslušala najnovejše  trače.

Seveda imam za to dejanje tudi recept.

Ta se glasi tako: 3 solze najboljše kvalitete

                         1 prisrčen pozdrav

                         797878787 lepih besed.

Ko preberem ta recept, se zamislim. To je vendar nemogoče izvesti. Doma vprašam vse svojce, če vedo, kako to izvesti in vsi mi odkimajo. Potem se pogledam v ogledalo in se nasmehnem sama sebi.

Zakaj bi bila nevidna, če sem lahko v vidnem polju vseh, ki jih imam rada?!

Ana Kugovnik, 8.b

KAKO SEM SE SPREMENIL V BOŽIČKA

Hmmmm....

Odločil sem se, da zapišem zgodbo, ki se mi je res zgodila! Prisluhnite moji dogodivščini!

Vseskozi sem si želel, da bi videl Božička. Leta 2002 sem komaj čakal na božično noč. Ko je že prišla, sem vedel, da Božiček pride le, ko vse v hiši spi. A jaz nisem mogel zaspati. Zunaj je bila že temna noč in nihče več ni bedel. Vedel sem, da se Božiček ne bo prikazal, ker sem še kar pokonci. Bil sem zelo tiho, saj sem mislil, da mi bo nasedel. Vse od rojstva si želim, da bi srečal Božička! A imel sem eno vprašanje, to je bilo, zakaj Božiček hodi ponoči in ne podnevi. Čez nekaj časa sem vedel, da se mi bojo želje uresničile, saj če bom preživel celo noč buden, bom skoraj zagotovo videl Božička. In čez nekaj časa je prišel. Ni prišel skozi dimnik, ker je ugotovil, da nimamo kamina in je prišel skozi balkonska vrata.

Vprašal sem ga, kako je on postal Božiček. Njegov odgovor je bil, da je zadel na loteriji. Dal mi je prah, ki te pripelje do zadetka na loteriji. Prah sem pazil do včeraj, potem pa ugotovil, da sem ga imel doma malo predolgo in zdaj mu je rok potekel. Hotel sem ga vseeno poskusiti. Mogoče bo delovalo. In res je! Vse obleke v omari so se mi spremenile v puloverje in veliko jih je bilo rdeče barve. Našel sem pravo velikost in se oblekel vanjo. Pohitel sem na loterijo, kupil srečko in zadel 10 000 evrov. Ta božič leta 2009 bom po vsej verjetnosti jaz Božiček, saj mi je človek, ki mi je dal prah, dal tudi leteče jelene in njegove sani. Počasi prihaja božič in se odločam, kje bi vstopal v hiše, skozi dimnik ali skozi vrata. Bom še videl, če v kakšni hiši ne bo gorečega kamina, bom verjetno posnemal Božička.

                                                                                                       Anže Završnik, 8.a

DECEMBRSKA PRIGODA NA GOLTEH

Golte je kar veliko smučišče na nadmorski višini 1600 m.. Imajo kabinsko žičnico in tri sedežnice, zmogljivost pa je kar 6400 smučarjev na uro. Gondola potuje s hitrostjo 8 m/s in traja 8 min.

Dne 18.12.2009 smo se šli smučat na Golte, saj vstopnine ni bilo, pa še vreme je bilo zelo lepo. Tudi smuka je bila odlična. Bilo je zelo mrzlo in proga je bila ledena.

Na Golteh se vozi veliko reševalcev in tudi na koncu vsake žičnice čaka kdo izmed njih. Ampak, ko smo se peljali na dvosedu (SMREKOVEC), se je moj prijatelj Žiga zataknil za sedežnico, ker se mu je kapuca zataknila za sedežnico in ga dvignila. Teža mu je veliko pripomogla in kapuca se mu je k sreči strgala. Če bi bil suh, bi lahko bilo....... hudo. Drug prijatelj, Anže, je po tem dogodku odhitel k žičničarju, ampak ga ni nikjer našel. Ko se je Žiga rešil iz zmešnjave, pa se je Anže zelo smejal. Celo tako, da ga je kar sem in tja metalo. Ko smo povedali zgodbo še ostalim, smo se vsi smejali. Žiga je bil malo žalosten, ker je bila bunda last njegovega očeta.

Tega, kar se je zgodilo, ni nihče opazil. Na srečo se je dogodek končal srečno, lahko pa bi se zgodilo marsikaj resnega. Zato naj velja OPOZORILO: ne vozite po smučiščih v bundah s kapuco.

David Trap, 8.a

PRIJATELJI

Prijatelji ti poleg družine na svetu pomenijo vse. Pravi prijatelji ti pomagajo, te nasmejejo, te imajo radi, držijo s teboj in še bi lahko naštevali. Vendar nekateri prijatelji ne mislijo resno in se samo norčujejo. Tudi sama sem imela tak primer.

Imela sem prijateljico , ki mi je poleg družine na svetu pomenila vse. Vse, čisto vse sem ji zaupala, zanjo pa nisem prepričana, da je vedno govorila resnico. In najhuje je bilo to, da sem ji slepo verjela vsako besedo. Imela je fanta. Njen fant je bil naš sošolec. Bil je prijazen in zaljubljen vanjo. Tudi verjel ji je vsako stvar. In ravno pri tem je bil problem.

Ker sva bili zares dobri prijateljici, me je povabila k njej na počitnice. Mami je dovolila in šla sem. S sabo sem vzela vse svoje stvari. Njena mami je bila prijazna. Pripravila nama je presenečenje. Bilo je res super in večer je bil res zabaven. Tudi noč ni bila slaba. Zbudili sva se že kar ob osmih. Nato sva zjutraj malo gledali televizijo. Gledali sva njen najljubši TV program (Animal Planet). Res sva gledali zanimivo oddajo, zato je tudi čas hitro mineval. Počasi sva vstali in se oblekli. Nato sva njenega kužka peljali na sprehod. Sprehod je bil kratek. Obe sva bili zelo dobre volje. Ko sva prišli nazaj, nama je njena mama postregla zajtrk. Zajtrk je bil zelo okusen. A šele po zajtrku se je začelo.

Odšli sva v njeno sobo, na internet. Najprej sva se vpisali na moj messenger. Sama nisem smela nič pisati, ampak sem samo govorila in ona je tako nekako tudi pisala. Nato pa sva se vpisali na njen messenger. Pogovarjala se je s svojim fantom. Kar naenkrat sta se skregala. Rekla mu je nekaj grdih besed in razšla sta se.  Nato  se je izpisala. Obe sva bili slabe volje, ona zato, ker  je izgubila fanta, jaz zato, ker je bila moja najboljša prijateljica žalostna.

Kmalu po tem me je prišla iskat mami. Tisto popoldne je bilo zame prav tako mučno, kot tudi za njo. Ko sva prišli v ponedeljek v šolo, je bilo vse tako kot prej, še preden sta se razšla.  Vendar nisem vedela, da sta se s fantom vmes pobotala. Ko sem to izvedela, sem bila zelo vesela. Ampak me je njen fant zelo razžalostil. Zelo grdo se je pričel obnašati do mene. Prav tako tudi eden izmed naših sošolcev. Kmalu sem odkrila, kaj je bilo narobe. Moja najboljša prijateljica me je izdala. Kako pa je to naredila? Z njenim fantom se je pobotala tako, da mu je rekla, da sem mu jaz napisala tiste grde besede, medtem ko je sama šla pripraviti sok v kuhinjo. To me je tako prizadelo, da sem skoraj zbolela.

Si predstavljate, da vas izda najboljši prijatelj? Počasi sem obvladovala svojo jezo in sem od nje zahtevala, da fantu pove resnico. Ne vem ali je to naredila takoj, vendar vem, da je. 

Zdaj sva najhujši sovražnici. Z njim pa zelo dobra prijatelja.

Res je, spoznala sem, da te lahko tudi pravi prijatelji izdajo. Vendar  imam zdaj prijateljico, ki ji lahko popolnoma zaupam. Tudi ona zaupa meni. Vesela sem, da mi je odprla oči in me odgnala od nje.

Tudi danes jo iz dna srca sovražim. Res upam, da se mi taka nezgoda ne bi nikoli več zgodila.

Ne, ne izdam vam ne imena ne priimka, ker vem, da boste nekateri verjeli njej, kar pa bi me zelo prizadelo.